ónkraj poti: pustite sledi.
O oblikovanju poti na vrtovih. Glavno vodilo naj bo celovit pristop in skrbno premišljena umestitev poti v odprti prostor. Umestitev poti na vrt soustvarja navade bivanja na vrtu ter mora zato služiti našim potrebam in željam. Z ustreznim oblikovanjem lahko jasno izrazimo hierarhijo in namembnost poti.
Kamnito tlakovana pot, obrobljena z dišavnicami, na zasebnem vrtu povezuje skulpturo in staro kamnito posodo na drugi strani vrta dišavnic.
Najbolj znani primeri umetelno oblikovanih poti segajo daleč nazaj v preteklost. Na razkošnih evropskih vrtovih renesanse in baroka so poti vodile obiskovalce na ogled vodnih in rastlinskih motivov, ki jih na dvornih vrtovih ni manjkalo. Na japonskih in kitajskih vrtovih premorejo ogromno simbolnih in prikritih pomenov. Vedno predstavljajo enega glavnih sestavnih elementov vrtov.
Sodobno oblikovani vrtovi lahko povzamejo stara načela oblikovanja - potek poti, ki vijuga med rastlinskimi elementi nam na primer počasi odkriva motive z različnih zornih kotov. Tukaj smo pot oblikovali v carrara prodnikih, ki z belino ustvarijo kontrast odtenkom zelene v zasaditvi grmovnic, dreves, pokrovnic in trajnic.
Na japonskih vrtovih se s premišljenimi postavitvami poti obiskovalcem posamezni vrtni elementi in vizure odstirajo postopoma ter vsakič iz drugega zornega kota. Za te vrtove si (je bilo) treba vzeti čas, namenjeni so (bili) meditaciji, simbolnemu dojemanju prostora in umirjenemu ritmu življenja, z obredi pitja čaja v tišini. Poti so se vile med vodnimi elementi, med skalami in posebnimi rastlinskimi prvinami, vse zato, da bi se pomen prostora in verovanj izrazil kar se da unikatno.
Kako pa se z umestitvijo in oblikovanjem poti v vrtovih spoprimemo danes, ko je naša najdražja dobrina čas? Vrt nam lahko, če je dobro zasnovan, bistveno obogati proste trenutke. Pa začnimo na začetku, na predvrtu. Gledano hierarhično, naj bo pomembnejša pot širša. Glavna vstopna pot na naš vrt naj bo primerna za dostop z avtom in peš dostop. V kolikor imamo dovolj prostora, bo široko tlakovana pot lahko zadostila tudi potrebi po začasnem, pomožnem parkiranju. Pot na predvrtu mora omogočati hitro komunikacijo med parkirnimi površinami in glavnim vhodom v hišo. Če smo si vsaj malo podobni, imamo prevečkrat polne roke vrečk s špecerijo, medtem ko v torbici iščemo ključ vhodnih vrat. Takrat nam daljša in lepo zavita, drobno oblikovana pot ne bo prav nič v veselje.
Pot naj smiselno poveže predvrt z bivalnim delom vrta. Znotraj bivalnega vrta pa naj namembnost poti vpliva na njen izgled - na širino in obdelavo. Z oblikovanjem poti namreč jasno izrazimo njihovo hierarhijo in namembnost. Da ne bodo naši obiskovalci izgubljeno tavali okoli hiše in iskali glavni vhod v hišo na primer. Manj pomembne poti ravno zato raje naredimo ožje od glavnih, tako bodo v prvem planu manj opazne in jih bomo na vrtu odkrivali postopoma.
Pri oblikovanju vrtov vedno izberimo materiale za poti tako, da vsi elementi skupaj tvorijo celoto oziroma tako, da v njih zaznamo povezovalno nit. Povedano preprosto, če večje tlakovane površine izdelamo v pranemu kulirju, pesku ali tlakovcih, nato enake materiale ponovno uporabimo za posamezne poti na vrtu. Lep detajl so stopalni kamni – kamnite ali teraco plošče v trati. Če jih položimo v liniji, pravilni ali organski, bodo vedno dajale vtis sklenjene poti, četudi bodo položene v trato posamično. Na vrtu bomo tako skupaj s trato in ostalimi rastlinami ustvarili zanimiv ritem grajenih, pohodnih elementov in rastlinskih gradiv. S ponavljanjem enakih elementov pa bomo ustvarili prepoznaven ambijent. S preigravanjem v izbranih gradivih in detajlih izvedbe, še posebej v kombinaciji z rastlinskim gradivom bo tlakovani del vrta bistveno bolj zanimiv, kot pa, če bi čez celoten vrt potegnili eno samo, dolgo in neprekinjeno linijo poti.
Morda še pogled na oblikovanje poti iz drugega zornega kota. Pozorni moramo biti ne samo na to, kako bomo pot umestili na vrt, temveč tudi kako bo zastavljena pot vplivala na preostali odprti prostor. Še pojasnilo. Pot v vsakem primeru oblikovno in funkcionalno razdeli prostor, ki ga imamo na voljo. Njen potek bo zato neposredno vplival na velikosti preostalih, posameznih delov vrta. Zadostne velikosti 'preostankov' vrta torej imejmo v mislih še posebej takrat, ko se lotimo umestitve nove poti v že obstoječi vrt. Primer, želimo imeti večjo, neprekinjeno travnato ploskev, ki bi bila na voljo za otroško igro ali tudi samo za odprte poglede na okoliško pokrajino. Nikar trate ne delimo s potjo, še posebej ne naravnost po sredini. S potjo po robovih trato rajši mehko (nepravilno ali pravilno) zaobjamemo, saj bo poleg vtisa čiste tratne ploskve, tlakovana površina hkrati predstavljala funkcionalni rob košeni trati. S tem si bomo olajšali košnjo trate in omejili razraščanje trate v preostale grede. Istočasno bomo torej ustvarili lep rob gredam z grmovnicami in trajnicami ter s potjo poudarili travnato ploskev. Na podobne načine so bile oblikovane poti in mešane cvetlične ter grmovne grede v angleških vrtovih. Uokvirjali so jih s travnatimi, kamnitimi ali peščeno tlakovanimi potmi, ki so povezovale posamezne vrtne motive. Ob pojavu angleškega vrtnega stila pa so poti mehko potovale po odprti, bukolični krajini in soustvarjale arhaičen izgled krajine.
Še beseda o pravilnih in organskih oblikah poti. Osne zasnove in pravilne poteze bodo v zasnovah vedno poudarile pomembne programe in točke; kot sta na primer vhod in glavni dostop. Z geometrijsko pravilnimi potezami bomo ustvarili močno prepoznavne vrtne zasnove in jih v manjših vrtovih vedno zagovarjam.
Osna zasnova poti z vodnim motivom, podprta z zasaditvijo striženih grmovnic in stebrastih dreves. Z oblikovanjem mediteranskega vrta, kjer se os konča na cvetočem travniku s skulpturo ter gozdom kot ozadjem skulpture, smo želeli resenačna načela oblikovanja prenesti v današnji čas.
Prostor oblikovan enostavno, v geometriji, tudi simetriji, bo z izčiščeno zasnovo deloval večji. Pri oblikovanju večjih, daljših elementov poti, pa je oblikovanje razgibanih krivulj in dvigov, stopnic in klančin nujno potrebno, če želimo pot prilagoditi značilnostim lokacije. Če imamo srečo, da so na vrtu že obstoječe skale ali večja drevesa, naj se jim pot vedno in nujno izogne, da jih na vrtu lahko ohranimo. Pot v takšnih primerih le prilagodimo obstoječim kakovostnim prvinam, nikakor pa ne storimo obratno. S potjo rajši poudarimo lepote narave, kot pa, da bi jih zaradi umestitve poti uničevali. Tako se bomo morda enkrat tudi sami, kolikor naivno bom to zapisala, približali čudovitim scenografijam japonskih vrtov; a ne v kopiranju njihovih motivov, temveč v razumevanju oblikovanja vrtov z naravo.